Preventivna (ne)pravičnost: preventivno preprečevanje kriminalitete in družbene škode

V zadnjih nekaj desetletjih smo bili priča premiku od post-crime paradigme, ki opredeljuje kazniva dejanja kot nekaj, kar je treba obravnavati post hoc, k pre-crime paradigmi, ki »kazniva dejanja« obravnava kot možna tveganja, na katera se je treba odzvati s preventivnimi ukrepi. V skladu s pre-crime paradigmo je odzivanje na že storjena kazniva dejanja postalo manj pomembno kot preventivno preprečevanje kriminalitete z uporabo podatkovnih sledi in analize življenjskih vzorcev, ki nakazujejo, kdaj in kje se lahko v prihodnosti zgodi kaznivo dejanje. Logika »preventivnega razuma« je vzniknila tudi v vojaških operacijah. Ko so se ZDA in nekatere druge države začele zanašati na preventivno uporabo vojaške sile proti nejasno definiranim grožnjam, se je preventivna vojna vzpostavila kot nova operativna logika oblasti, ki določa našo dobo.

In the last few decades, we have witnessed a shift from the post-crime paradigm, treating crimes as something to be analysed post hoc, to the pre-crime paradigm, treating “criminal acts” as possible risks to which we must respond with preventive measures. Under the pre-crime paradigm, responding to crimes already committed has become less important than preventing crime by using data traces and analysing patterns of life that indicate when and where a criminal act may occur in the future. The logic of "preventive reason" also emerged in military operations. As the U.S. and some other countries began to rely on the preventive use of military force against vaguely defined threats, preventive war established itself as the new operational logic of power that defines our era.