In The Media-Interview_Val 202-Nov 2020

Če bi naša policija imela maske namesto pendrekov, bi to bila čisto drugačna komunikacija

Lina Bevc

In The Media-Interview_Val 202-Nov 2020

Renata Salecl je filozofinja in sociologinja, članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot gostujoča profesorica predava v New Yorku in Londonu. Njene pronicljive analize pomagajo razumeti, kako delujeta naš svet in družba. Še posebej v kriznih razmerah.


Kako v primerjavi s prvim popolnim zaprtjem javnega življenja doživljate drugega?
Zelo me je presenetilo, da se je takšen porast okužb zgodil relativno hitro. Vsi smo nekaj takšnega pričakovali, a po tihem smo hkrati upali, da se morda pa le ne bo zgodilo. Nismo pa pričakovali, da bi se okužbe tako drastično povečale. Imam občutek, da nas je prvi val malce uspaval. Bojim se, da država ni naredila dovolj, da bi se pripravili na drugi val. Tisto praznovanje konca pandemije se mi zdi zdaj še bolj absurdno, kot je bilo takrat, ker pravzaprav nismo imeli česa praznovati. Takrat bi bil pravzaprav čas, da se zahvalimo vsem delavcem, ki so pomagali pri prvem valu, in da se lotimo priprav na drugi val.

Čisto drugačen pristop h komunikaciji bi bil, če bi naša policija med patruljiranjem s seboj imela maske namesto pendrekov. Ko bi srečali demonstranta brez maske, bi mu lahko dali masko, namesto da bi ga popisali.

Renata Salecl

V knjigi Človek človeku virus omenjate ameriškega sociologa Alexisa Shortwella, ki pravi, da je virus odnos in da takrat, ko zaradi virusa razglasimo pandemijo, preidemo na polje družbenih razmerij. Kako je virus v dobrih šestih mesecih predrugačil ta razmerja?
Mislim, da močno. Najprej se seveda dogajajo res velike strukturne spremembe na ravni države. Močan je občutek, da postavljamo demokracijo in človekove pravice v drugi plan. Vidimo, da se je zelo veliko držav, tudi naša je med njimi, lotilo družbenih sprememb. Na hitro se spreminjajo politične strukture delovanja državnih organov, postavljajo se vprašanja, kdo bo financiran in kdo ne. Več kot očitna je želja, da se pandemija izkoristi za stabilizacijo določene politične opcije oziroma da določene politične opcije prevzamejo zelo veliko oblasti. To je zelo žalostno. Smo v težkem položaju, v katerem je res potrebna solidarnost in solidarnosti med ljudmi ni pričakovati, če lahko dnevno opazujejo politični boj. Na začetku pandemije smo imeli pri nas in tudi drugod zelo veliko primerov korupcije, omenjeni problemi nikakor še niso bili pravilno naslovljeni in sodno rešeni. Vse to v ljudeh sproža jezo. Istočasno lahko opazimo zelo velike ekonomske razlike med tistimi, ki se lahko osamijo, ki jim narava dela dopušča delo od doma, in seveda izjemno podplačanost zdravstvenih delavcev, pa tudi drugih delavcev, ki morajo brez omejitev delati med pandemijo: trgovke, čistilci in podobni. Tukaj v zadnjih šestih mesecih nismo naredili nič. Najprej bi morali povečati plačilo zdravstvenim in drugim delavcem, ki je res mizerno in za to mizerno plačilo ne moremo pričakovati, da ti ljudje delajo izključno na etični pogon in da se ob tem izpostavljajo virusu. Tukaj gre tudi za delavce v domovih za starejše.

Dejstvo je, da je virus še bolj poudaril to, da v resnici vsi nismo v istem čolnu, kot je bilo v prvih tednih spomladanske pandemije kar priljudno reči. Res je, da virus napade vse, a z njegovimi posledicami in omejitvami, ki jih prinaša, se že v Sloveniji spopadamo zelo različno.
V številnih državah ugotavljajo, da gre res za ogromne razredne razlike, mislim, da jih je mogoče zaznati tudi pri nas. Gre za povečevanje revščine, brezposelnosti, pa tudi za to, kdo se lahko izolira in kdo ne. V drugih državah se kaže, da za virusom veliko močneje zbolijo ljudje z nižjimi dohodki, recimo v Ameriki predvsem temnopolti in drugi, ki živijo v težkih ekonomskih razmerah, ker imajo že od prej pridružene bolezni in težko pridejo do zdravstvene oskrbe. Težje pridejo tudi do zdrave hrane, ki je draga. Tukaj gre za močan razredni moment, ki se premalo poudarja. Pri nas imamo v večini še javno zdravstvo, ampak številne storitve so bile že prej in so tudi zdaj dostopne hitreje in učinkoviteje v zasebnem zdravstvu. Do slednjega pa vsi nimajo dostopa. Videli smo, kako pomembno je javno zdravstvo. Recimo tudi v teh paničnih razmerah, v katerih smo zdaj. Položaj je res skrb vzbujajoč. V zadnjih tednih še nisem slišala, da bi recimo zasebni zdravniki začeli delati v javnih bolnišnicah in pomagati v primeru premajhnega števila tam zaposlenih zdravnikov. Zasledila nisem niti, da bi zasebni zdravniki ponudili svoje kapacitete. Spominjam se, da so v prvem valu mariborski zasebni zdravniki ponudili telefonsko svetovanje, kar je zelo pomagalo pri preobremenjenih zdravnikih iz javnega sektorja. Nedvomno že na področju zdravstva nismo vsi v istem čolnu.